The Buddha -- The Buddha's teachings -- The approaches and their philosophical systems -- The path of the cause-based approaches -- The fruition-based secret Mantra approach -- The Sarma tradition -- The Ningma tradition -- The extraordinary teachings: the Vajra heart essence.

v. 1. Theg bźin mdzod -- v. 2. Chos dbyiṅs mdzod -- v. 3-4. Theg mchog mdzod -- v. 5. Gnas lugs mdzod ; Tshig don mdzod -- v. 6. Man ṅag mdzod ; Grub mthaʾ mdzod.

Corpus of Nyingmapa doctrines, commentaries on Buddhist canonical texts, and philosophy etc.

Basic course of study of Buddhist logic and dialectrical studies prescribed for Rato Datsang, a monastery at Nyetang in Tibet, China.

In the history of Tibetan Buddhism, the eleventh-century Indian mystic Nbropa occupies an unusual position, for his life and teachings mark both the end of a long tradition and the beginning of a new and rich era in Buddhist thought. Nbropa's biography, translated by the world-renowned Buddhist scholar Herbert V. Guenther from hitherto unknown sources, describes with great psychological insight the spiritual development of this scholar-saint. It is unique in that it also contains a detailed analysis of his teaching (...) that has been authoritative for the whole of Tantric Buddhism. This modern translation is accompanied by a commentary that relates Buddhist concepts to Western analytic philosophy, psychiatry, and depth psychology, thereby illuminating the significance of Tantra and Tantrism for our own time. Yet above all, it is the story of an individual whose years of endless toil and perseverance on the Buddhist path will serve as an inspiration to anyone who aspires to spiritual practice. (shrink)

Concept of meditation in Tibetan Buddhism.

This book deals in narrative form with the theme of recovering lost wholeness—with the perennial question of beginnings and what role a human being must play in order to find meaning in his or her life.

Complete works of 3rd Rdo Grub-chen ʼJigs-med-bstan-paʼi-ñi-ma, 1865?-1926 on Rñiṅ-ma-pa doctrines, Buddhist philosophy and rituals text.

On the fundamentals of Buddhist doctrines; including explation of the karmic law of cause and effect with stories.

Study on Buddhist logic and Mādhyamika philosophy according to ʾBrug-pa Bkaʾ-brgyud's interpretation.

Razlika med normami in ubeseditvami norm zavezuje pravoslovce k obravnavanju pravnih norm kot danosti. Avtorica najprej osvetli pot, ki so jo tlakovali nekateri analitični filozofi jezika in ki vodi od pomena do danosti. Nato predstavi sklop problemov, ki nastanejo zaradi obravnavanja norm kot danosti. Ne glede na to, s katero vrsto danosti imamo opraviti, moramo razlikovati med merili prepoznave in primeri poposameznjenja tovrstnih danosti. V predstavljenem primeru abstraktnih danosti pa to razlikovanje pade. S tem, da avtorica zamenja pojma pomenske vsebine (...) in pomenskega obsega besed za vsebinski in obsežnostni vidik tega, o čemer govorimo, očrta tudi predlog metodološkega načrta za pravo in pravno teorijo. (shrink)

Subversive writing against polemics on Bon philosophical concept.

Text with commentary of Ye-shes-rgyal-mtshan's Theg dgu spyi bciṅs kyi ʼgrel bshad nyi maʼi ʼod zer on general perspective of the philosophical concept of Buddhist doctrine.

Commentary on Yon tan rin po cheʼi mdzod text of ʼJigs-med-gliṅ-pa Raṅ-byuṅ-rdo-rje, 1729 or 30-1798, dealing on Rdzogs-chen doctrine of Rñiṅ-ma-pa sect.

Webrova vznemirljiva teza iz dela Protestanska etika in duh kapitalizma, ki sprva izgleda tako neverjetno, je bila od svoje prve objave deležna številnih kritik, spodbijajo pa jo vse do danes. Ena izmed številnih kritik, pa ostaja še posebej nepopustljiva: če je duh samoodpovedovanja primeren za kapitalistično podjetništvo, pa ekonomije ne poganjajo samo podjetniki; ekonomija potrebuje tudi potrošnike, ki so pripravljeni kupiti več od tega, kar predstavlja njihove dejanske potrebe. Po Benjaminu je kapitalizem religija brez dogme ali teologije in ni nič (...) drugega kot čisti kult. Kot takšen sestoji v nenehnem slavljenju vernika, ki svojo vero udejanja skozi porabo in potrošnjo. V nadaljevanju bi rad izpostavil tezo, da nam vzporejanje dveh momentov krize – krize Druge svetovne vojne in krize 2008 –, omogoča na novo osvetliti Webrovo slavno tezo o asketski naravi kapitalizma, ter podal novo razlago tega, zakaj investicijski kapitalizem in potrošniški kapitalizem sploh nista protislovna, temveč konec koncev popolnoma sovpadata. Med drugo svetovno vojno sta namreč vladi Združenih držav Amerike in Kanade izdali niz propagandnih plakatov, katerih cilj je bil zmanjšati porabo in preusmeriti finančne sile gospodinjstev v prid skupnega vojnega napora. Mnogi od teh plakatov, ki so jih naredili nekateri najbolj zviti oglaševalci tistega časa, so črpali iz najgloblje zakoreninjenih načel puritanizma Nove Anglije: dolžnosti samoomejevanja. Sporočilo je bilo v naslednjem: vaši prihranki bodo odrešljivi ob koncu vojne, to pa le malce premesti Calvinovo perspektivo varčevanja, ki omogočajo odrešitev v času ob koncu sveta. Danes bi bilo dobro, če bi premislili eshatološke implikacije teh prerokov, ki predpisujejo najboljše obnašanje ob dogodku konca krize. (shrink)

V tretji knjigi Politike, ene najpomembnejših in vplivnejših politično-filozofskih razprav sploh, se Aristoteles ukvarja z nekaterimi temeljnimi pojmi svojega političnega raziskovanja, npr. z opredelitvijo državljanstva, upravljanjem mesta kot celote, različnimi vrstami ustave, razlikovanjem med krepostjo dobrega človeka in vrlino dobrega državljana ter z razmerjem med političnimi skupnostmi, krepostjo in pravičnostjo. Zlasti prvo in drugo poglavje proučujeta pomen izraza 'državljan', upoštevajoč različne oblike državljanove prisotnosti pri oblasti in odločitvah. Analiza pokaže, da mora dober državljan biti sposoben bodisi vladati bodisi biti vladan, (...) isto pa pričakujemo tudi od dobrega človeka. In the third book of Politics, one of the most important and influential treatises on political philosophy ever written, Aristotle deals with some basic concepts of his political investigations, such as the definition of citizenship, the government of a city as a whole and the different types of regimes, the distinction between the virtue of a good man and the virtue of a good citizen, as well as the relation between political communities, virtue and justice. Particularly the first and second chapter examine the meaning of the word ‘citizen’, considering different kinds of citizen’s commitment to power and general decisions. The analysis shows that the good citizen will need to know both how to rule and to be ruled, and the good person is expected to have this very same capacity as well. (shrink)

On essence of Mādhyamika philosophy by Lcaṅ-skya II Rol-paʼi-rdo-rje, 1717-1786 and commentaries by Dkon-mchog-ʼjigs-med-dbang-po, Khri-chen-bstan-pa-rab-rgya, and Dalai Lama XIV Bstan-ʼdzin-rgya-mtsho, 1935-.

Cervantesu antični klasiki niso bili tuji, z njimi se je seznanil v času šolanja in med bivanjem v Italiji. Da mu je bil klasični svet blizu, dokazuje z vpletanjem antičnih elementov, snovi in motivike. Huma­nistična nota v njegovem delu je najbolj opazna v nenehni obrambi svobode in človeškega dostojanstva oziroma vrednosti človeškega bitja samega po sebi v skladu z renesančnim konceptom človeka. Svoboda kot ključni pojem in temelj Cervantesove poetike navezuje njegov opus na renesančno tradicijo. Premiso o človekovi svobodi in (...) njeni temeljni vrednosti Cervantes izrazi na številnih mestih. Cervantesovo izrazito usmerjenost k svobodi in prežetost njegovega dela z njo pa je treba razumeti tudi skozi njegovo osebno izkušnjo in mučno ujetništvo v Alžiru, kjer je preživel pet let. Da bi preživel ter ohranil bistrost duha in razuma, je začel pisati. (shrink)

-- v. 4. Tshad ma rig pa -- v. 5. Dbu ma -- v. 6. Mdzod ʼdul.

Danes, v procesu razkroja marksizma in oblikovanja »post-marksizma«, imamo opraviti s tremi prevladujočimi pojmovanji subjekta, od katerih vsako hkrati implicira določeno etično držo: Habermasov subjekt jezikovne refleksije, zavezan idealu brezprisilne komunikacije; »post-strukturalistični« pluralizem subjektnih pozicij, ki pri Foucaultu implicira etiko invencije, samoizgradnje jaza; Althusserjev subjekt kot učinek imaginarnega sprevida, ki implicira etiko subjektivne destitucije. Lacanova psihoanalitična teorija pa vsebuje četrto paradigmo, nezvedljivo na prve tri: že pred procesom subjektivacije oziroma interpelacije je subjekt navzoč kot praznina, ne-možnost simbolne strukture, kot korelat (...) realnemu jedru, ki se upira simbolizaciji. Temu ustreza etika realnega, etika, ki vztraja na razmiku med travmo realnega in poskusi njene simbolizad je. Delo Laclaua in Mouffove Hegemonija in socialistična strategija je prvi poskus, razdelati teorijo družbenega, ki bi ustrezala lacanovskemu polju: družba je nemožna totalnost, zgrajena okoli travmatičnega jedra. Kritičen pretres pojma antagonizma nam pokaže, da je subjekt, ki ustreza Laclau/Mouffovi teoriji družbenega, prav lacanovski sujet barré. (shrink)

Collected works of Sman-ri-ba Mnyam-med Shes-rabs-rgyal-mtshan, Bonpo scholar on Bon doctrines, reverential prayers, sadhanas and tantric texts.

Aristotel je vpeljal pojem skupnega čuta, zaznavno zmožnost višjega reda, ki združuje in nadzoruje posamezne čute. Osnovni namen prispevka je predstaviti, kako je skupni čut in njegove funkcije razumel Aristotelov najodličnejši antični komentator Aleksander iz Afrodizijade. Avtor je pri tem pozoren na Aleksandrovo ujemanje z Aristotelom ali odmikanje od njega, opozarja pa tudi na njegove prispevke k problematiki. Drugi cilj prispevka je obravnava enega posebnega odmika, ki je prevladoval v kasnejših razlagah Aristotelovega pojma skupnega čuta, tj. analogije med skupnim čutom (...) in središčem kroga, v katerem se srečujejo različni polmeri. (shrink)

Izhajajoč iz dveh slavnih Kantovih tekstov skuša pričujoči spis pokazati na notranjo zvezo med avtonomijo uma in subjektivno svobodo na eni strani ter nujnim pokoravanjem arbitrarni avtoriteti na drugi. V Kantovem načrtu za organizacijo Univerze se ta povezanost kaže kot delitev na zgornje in spodnje fakultete, pri čemer se morajo prve podrejati samovoljnim ukazom zunanje oblasti, druga pa naj se ravna le po načelih uma. Obe plati spadata skupaj v skladu s Kantovim paradoksnim stališčem, da samo omejitev osvobaja, medtem ko (...) bi neposredno sovpadanje obojega privedlo do nevarnosti totalitarizma. Toda ta bistvena zveza med umom in ne-umno arbitrarnostjo naposled meri drugam: subjekt, ki si v svoji radikalni avtonomiji in samoopredelitvi postavlja svoj lastni notranji Zakon, je prav v svojem jedru soočen z radikalno heteronomijo. Moralni Zakon, kategorični imperativ, subjekta šele zares oropa njegove iluzorne avtonomije, konec koncev je še manj umno utemeljen kot njegov objektivni protipol. Od subjekta zahteva nemogoče, ne da se ga zadovoljiti, a prav skozi to nemožnost, skozi to bistveno nezadovoljnost vznikne subjekt razsvetljenstva. Zadnji del skuša pokazati, kako Fou-caultova reaktualizacija kantovske pozicije zatre njene radikalne konsekvence. Foucault zvaja Kantovega subjekta na pred-kantovsko etično držo in tako zgreši tisto zastavitev subjektivnosti, ki je položena v temelje psihoanalize. (shrink)

Text with commentary on basic course of study of Buddhist logic and dialectrical studies prescribed for Rato Datsang, a monastery at Nyetang in Tibet, China.

Commentary on Bon interpretation of Madhyamika philosophy; includes root-text Dbu ma bden gnyis kyi gzhung.

Notes based on the Grub paʼi mthaʼ rnam par bźag pa rin po cheʼi ʼphreṅ ba of Dkon-mchog ʼJigs-med-dbaṅ-po on philosophical positions (sidhānta) of Buddhism with Hinduism.

Za klasično in moderno politično filozofijo od Hobbesa prek Kanta in Hegla do Marxa postanemo državljani, ko svojo zakoreninjenost v družinske in družbene vezi spremenimo v pravni in/oziroma politični obstoj. Judith Butler in Marc Abélès, s tem da poudarjata prekarnost politike, postavljata pod vprašaj klasične distinkcije, kot je ločevanje med zasebnim in javnim, ko pokažeta, da sta imanentnost in kontingentnost konfliktov konstitutivna za vznik politike danes. Ker mislita politiko onstran države, tako Butler kot Abélès pojmujeta politični prostor kot križišče različnih (...) razsežnosti konkretnega prostora, kjer postane vidna prekarnost teles. Opirajoč se na ta dognanja, se avtorica distancira od ontologije prekarnosti, kolikor le-ta zamrači radikalno kontingentnost svobode, ki je vedno svoboda pod različnimi pogoji. Zato da bi lahko naredili vidno kontingentnost ustvarjanja političnega prostora, je zato nujno upoštevati konkretne družbene in zgodovinske pogoje takega ustvarjanja. Neontološko pojmovanje prekarnosti politike pa nasprotno omogoča pokazati nenavadno bližino metod, ki jih uporabljajo v psihoanalizi in politični antropologiji. Psihoanalizi in politiki je skupno to, da konstruirata prostor za tavanje. Toda če psihoanalize vseeno ni mogoče priličiti politiki, kolikor ima namreč opraviti s posameznimi singularnostmi in ne kolektivi, pa vseeno lahko ponudi orodja za analizo političnih situacij. (shrink)

Den offentlige beslutningsprosessen i bioetiske spørsmål i Norge preges av stor bruk av etiske komiteer. I denne artikkelen reiser jeg spørsmålet om hvordan denne bruken kan begrunnes. Mens en god offentlig prosess krever at det finnes organer som tar seg av nemndenes drøftende og informasjonsgivende funksjon, er det mindre sikkert hvorvidt vi trenger deres rådgivende funksjon, som det til en viss grad er mulig å skille fra de to andre funksjonene. Nemndenes rådgivende funksjon kjennetegnes ved at deres råd gis en (...) spesiell vekt i høringsrunder, uavhengig av argumentene bak rådene, og slik må det også være hvis man skal ha rådgivende nemnder overhodet. Men det er uklart hva som rettferdiggjør at nemndenes råd gis spesiell vekt.Jeg ser på to måter å svare på dette spørsmålet på, enten med utgangspunkt i en moralsk epistemologi som sannsynliggjør at nemndene finner moralsk riktige svar, eller med utgangspunkt i en teori om politisk legitimitet som tilsier at nemndenes konklusjoner har politisk legitimitet. Jeg drøfter og forkaster to former for moralsk epistemologi; én som ser på nemnder som en samling etikkeksperter som kan resonnere seg frem til riktig svar, og én som ser på nemnder som en samling vismenn med spesiell moralsk innsikt. Mer plausibelt er en mellomløsning, som ser på nemndsmedlemmene som de kompetente dommere i en reflektiv likevektprosess. I en slik prosess spiller imidlertid skjønnsvurderinger en uunngåelig rolle, og jeg argumenterer for at beslutninger basert på subjektive skjønnsvurderinger ikke vil være politisk legitime. I den grad nemnder bidrar til politisk legitime beslutninger, er det mer fordi de bidrar til å oppdage løsninger som av uavhengige grunner har politisk legitimitet, enn at de selv gir slik legitimitet. (shrink)

Fenomenološki etos, po katerem je povzet naslov knjige, izhaja iz etične prenove v evropski filozofiji, ki se je začela na začetku 20. stoletja. Zasnoval ga je oče fenomenologije Edmund Husserl in se ob tem deloma navezal na Schelerjev koncept materialne etike, etike vrednot. Avtor v knjigi prikaže, kaj to pomeni na eni strani za etiko samo, na drugi strani pa za odnos med etičnostjo in religioznostjo. Celotno problematiko pa konkretizira z analizo in interpretacijo razmerja med kategoričnim imperativom in zlatim pravilom (...) kot najstarejšim moralnim pravilom vseh svetovnih civilizacij, tako da ga danes obravnavamo kot ključni element svetovnega etosa. V tem kontekstu sta prek Assmannovega in Girardovega tematiziranja krščanstva problematizirana tudi monoteistična ekskluzivnost in nasilnost. V sklepnem delu knjige je prikazan razvoj fenomenološkega etosa od Husserl prek Heideggerja in Levinasa do Derridaja in Mariona. Knjiga se sklene s predstavitvijo vloge in pomena fenomenološkega etosa v kontekstu globalne krize sodobnega sveta. (shrink)